Pisalo se je leto 1934, ko se je nekega lepega avgustovskega večera, ura še ni bila osem, na nebu nad vasico Ženavlje pojavil balon. Prebivalci Ženavelj so bili presenečeni, vendar so takoj vedeli, da je balon, kajti nekateri izmed njih so ga že opazovali pred 40 leti, ko je na večji višini preletel njihovo vasico. Prvi gledalci so takoj priskočili na pomoč posadki balona pri pristajanju. Balon je pristal  na zemljiščih kmetovalcev Duh in Gomboc. V njem sta bila stratosferska letalca profesor Max Cosyns in njegov asistent Nere van Elst. Vzletela sta zjutraj ob 6. uri z letališča Hour-Havenne v Belgiji in dosegla višino 16.000 metrov in po 14 urah letenja pristala. Neugoden veter v nižjih plasteh ju je odnesel čez Avstrijo proti vasici Ženavlje. Po lepem sprejemu, posebej šolskega upravitelja Škergeta, za  kar je prejel od belgijskega kralja Leopolda tudi kolajno, sta izmučena letalca odšla k počitku. Polet balona, ki je pristal v Ženavljah, je bil sedmi po vrsti poletov prof. Cosynsa in ga je načrtoval prof. Piccard, ki je sicer prvi poletel z balonom v stratosfero. Letalca sta imela v gondoli radijsko zvezo, s katero sta oddajala podatke o svojem poletu. Vse evropske radijske postaje so se vključile v program poleta in sproti obveščale o gibanju balona v stratosferi. Nekaj dni je bilo tako Prekmurje z balonom vred predmet informacijskih poročil časopisov in radijskih postaj v Evropi in Ameriki. Pokrajina ob Muri in s tem tudi Ženavlje je postalo znano širom Evrope. Presenetljivo je, da so vsa tuja novinarska peresa Prekmurje natančno opisovala. Novinar Jutra iz Ljubljane je zapisal:« Ni Sibirija, je pokrajina prijaznih domačinov, katerih se bosta letalca  še dolgo spominjala.« Letalca sta se nato odpravila v Ljubljano, od tam pa s trimotornim letalom na letališče v Zagreb.

Od tu sta pot nadaljevala na Dunaj. Na letališču v Zagrebu jima je bilo izročeno odlikovanje kralja Aleksandra. Navzoč je bil tudi prof. Vilko Novak, ki je letalcema v imenu mlade inteligence iz Slovenske krajine izročil nov zemljevid Slovenske krajine in dr. Slavičevo knjigo Prekmurje iz leta 1919.

Z takratno zakotno Goričko je bil ta dogodek prava senzacija, saj se je, poleg različnih poročevalcev, nagrmadilo tu do 6.000 ljudi.« Po cestah so švigali avtomobili, motorji in kolesarji s tako brzino, da je bil po cestah velik oblak prahu. Vse je tiščalo k profesorju…« je poročala Murska krajina.

Dogodek je med prebivalstvom ostal živ desetletja in se je s pripovedovanjem prenašal na mlajše rodove. O tem je pisal tudi naš pisatelj Milan Vincetič v knjigi Nebo nad Ženavljami. Knjiga je bila tudi osnova  po kateri je nastal scenarij za istoimenski dokumentarni film.

Tako si je 18. avgust, ta pomembni dan v zgodovini Goričkega, izbrala občina Gornji Petrovci za svoj občinski praznik. Na mestu pristanka stratosferskega balona je bilo leta 1997 postavljeno spominsko obeležje trajne umetniške vrednosti, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše. Bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, se lepo sklada s pokrajino in vabi popotnike na ogled in počitek.